Dogodki
Obvestila
Kontakt

mag. Peter Černe /direktor
e-mail: peter@c-r.si
mobi: 00386 41 320 127
____________________
Jani Černe /inštruktor
e-mail: jani@c-r.si
mobi: 00386 41 268 781

Kako uporabljati duhovne potenciale – prehod skozi smrt (Steiner)

Izvleček iz Steinerjevega razmišljanja

Omenil sem že, kako so ljudje, ki v sedanjosti tukaj na fizičnem nivoju sprejemajo zlasti predstave, ki prihajajo iz čutnega sveta oz. so pridobljene z razumom, ki se navezuje na čutni svet, in jih ne zanima ničesar drugega kot le čutni svet, po svoji smrti vezani na okolje, ki je še pod močnim vplivom zemeljskega, je še zelo del fizične regije, v kateri je človek v času med rojstvom in smrtjo. Tako da prav takšni ljudje, ki so torej zaradi načina svojega življenja znotraj fizičnega telesa po smrti še dolgo uročeni v zemeljsko-fizičnem svetu, preskrbijo rušilne in uničujoče sile, ki delujejo znotraj tega fizičnega sveta.

S tem se dotaknemo globoke, pomenljive skrivnosti človeškega življenja, takšne skrivnosti, ki so jo skozi stoletja, lahko rečemo tisočletja, določena okultna združenja skrbno varovala, ker so trdila (danes ne bomo preiskovali upravičenosti tega), da naj ljudje ne bi bili zreli za sprejem takšnih resnic, takšnih skrivnosti, in da bi bila z njihovo javno razglasitvijo povzročena velika zmeda. Danes se bomo torej manj pogovarjali o tem, ali je upravičeno takšne globoko pomenljive, za življenje tako pomembne resnice skrivati pred ljudmi, in jih negovati le v ozkih krogih okultnih šol. Vendar je treba reči, da se je približal čas, v katerem človeštvo v širokih krogih ne bo smelo biti nevedno glede določenih skrivnosti o nadčutnem svetu na način, kot je bilo omenjeno v prejšnjem predavanju. Javno sporočanje takšnih stvari se bo moralo stopnjevati. Četudi je bilo v določenih mejah v nekdanjih časih, v katerih je človeštvo živelo v drugačnih pogojih, takšne skrivnosti upravičeno zadrževati, zdaj temu ni več tako, kajti človek se zdaj nahaja (vemo, to je peta doba poatlantskega časa) v življenjskih pogojih, v katerih bi vstopil skozi vrata smrti brezpogojno kot razdiralec in uničevalec, če se ne bi tukaj v življenju vse bolj oziral po predstavah, pojmih in idejah, ki zadevajo nadčutno. Zato ni mogoče reči, da imajo ljudje pravico trditi: Kar pride po smrti, lahko vendar počaka. Ne, med rojstvom in smrtjo je treba določene stvari o duhovnem svetu poznati tako, kot je bilo včeraj nakazano, da bi s temi predstavami in idejami vstopili skozi vrata smrti.

V prejšnjih časih razvoja človeštva je bilo to drugače. Veste, da so ljudje do časa, ko se je v 16. st. pojavil kopernikanski pogled na svet, o zgradbi sveta razmišljali povsem drugače. Povsem razumljivo je postalo za človeški napredek in  tudi za prodor človeške svobode v razvoj človeštva nujno, da je prišel kopernikanski svetovni nazor, prav tako kot mora zdaj priti duhovna veda. Toda s fizičnim svetovnim nazorom, ki so ga imeli ljudje o fizični zgradbi sveta pred kopernikanskim (zaradi mene ga lahko danes narobe imenujejo), da Zemlja miruje, in se Sonce in zvezde gibljejo po nebu okrog Zemlje, da je onstran zvezdnega neba duhovna sfera, v kateri bivajo duhovna bitja, s tistim gledanjem zgradbe sveta so ljudje še šli skozi vrata  smrti, ne da bi bili kot duše umrlih zadržani v zemeljski sferi. Ta svetovni nazor še ni povzročil, da bi bili ljudje, ko so šli skozi vrata smrti, med uničevalci oz. rušilci. Šele vdor kopernikanizma, šele predstava, da celotni svet, ki je razširjen v prostoru, obvladujejo le prostorski zakoni, šele predstava te kopernikanske vrste je dovolila, da Zemlja kroži okrog Sonca, kar priklepa človeka na fizično-čutni obstoj in mu preprečuje, da bi se po smrti ustrezno dvignil v duhovni svet.

Danes je treba spoznati tudi to narobno stran kopernikanskega svetovnega nazora, potem ko je bil skozi stoletja pripravljan za to, kar njegov sijajni napredni del vedno znova postavlja pred dušo človeka. Eno je prav tako upravičeno kot drugo. Četudi eno še danes velja kot razumnost (že prav filistrska razumnost je postalo prepričanje, da je kopernikanski svetovni nazor edino zveličavno učenje), velja drugo, da je človek zaradi kopernikanskega svetovnega nazora po smrti priklenjen na Zemljo, če si ne izoblikuje ustrezne duhovne predstave, kakršno si jo je danes mogoče narediti v duhovni vedi, za današnjega človeka sicer za neumnost in blaznost, a vendar je resnica. Iz Biblije vendar že veste, da je marsikaj, kar je pred človekom neumnost, pred Bogovi modrost.

Kajti ko gre človek skozi vrata smrti, spremeni svojo zavest. Napačno bi si predstavljali, če bi verjeli, da je človek po smrti brez zavesti. Ta čudna predstava je razširjena celo v marsikaterih krogih, ki se imenujejo “teozofski”. To je nesmisel. Nasprotno, zavest bo veliko mogočnejša, silnejša, vendar drugačne vrste. Že celo v primerjavi z običajno predstavo fizičnega sveta je treba reči, da so zavestne predstave po smrti nekaj drugega.

Predvsem pride človek po smrti skupaj z dušami ljudi, s katerimi je v življenju karmično povezan. Lahko je torej tako, da umrli v duhovnem svetu med smrtjo in ponovnim rojstvom sreča veliko človeških duš, in gre kar skoznje (kajti tam vlada prehodnost, ne neprehodnost), ne da bi jih zaznal; gre mimo njih; zanj preprosto niso tam.

Tam so tisti, s katerimi ima kakršno koli karmično zvezo. Da se vse bolj vraščamo v skupno karmično zvezo tudi po smrti, si moramo pridobiti v življenju tukaj na Zemlji. In ustanavljanje čisto na duhovnem zgrajenih skupnosti in družb je že naloga sedanjosti in prihodnosti. Zakaj poskušamo ustanavljati takšna združenja, kot je antropozofsko? Zakaj združevati ljudi s takšnimi idejami? Ker je s tem ustvarjena karmična zveza med ljudmi, ki naj bi se našli v duhovnem svetu, ki naj bi tudi v duhovnem svetu pripadali skupaj, česar ne bi mogli, če bi tukaj tekali naokrog osamljeno in ločeno.

Z možnostjo, da med seboj razširjamo duhovna spoznanja in staro duhovno dobro, naredimo neznansko veliko za življenje v duhovnem svetu, kar pa deluje nazaj na fizično-čutni svet, ker je neprestano pod vplivom duhovnega sveta. Tu v fizičnem svetu se nasploh dogajajo le učinki; onkraj v duhovnem svetu, tudi medtem ko živimo tukaj na fizičnem nivoju, so vzroki. Ko se ukvarjamo s tem, kar je danes vse prevečkrat gnano propagandistično, rečemo: Za vse mogoče se že ustanavljajo združenja, toda tudi ko izhajajo iz še tako velikega entuziazma, se duhovnim zadevam pogosto resnično zelo malo posvečajo. V nekaterih združenjih mislijo Zemljo postopno spremeniti v zemeljski paradiž. Pred temi tremi vojnimi leti so bila na Zemlji tudi že ustanovljena številna takšna združenja, v katerih so si ljudje prizadevali Evropo postopno spremeniti v družbeni paradiž! Sedanji dogodki tega ne potrjujejo, in stvari potekajo precej drugače, kot se misli, da jih je lahko usmerjati in voditi s te fizične strani.

Na drugi strani je vsekakor sodelovanje fizičnega sveta z duhovnim bolj zapleteno. In vendar je treba reči: Če so združenja ustanovljena pod lučjo spiritualne vede, ljudje ne sodelujejo le v svetu učinkovanja oz. delovanja, ampak v svetu vzrokov, ki ležijo izza čutnih delovanj. S temi občutenji se je treba prežeti, če hočemo pravilno razumeti neskončno globoko pomenljivost, ki je v sedanjosti ravno v sožitju ljudi v spiritualnem delu in bo tako tudi v prihodnosti človeštva.

To ni nekaj, kar lahko izhaja iz katere koli zgolj društvene zveze, ampak je sveta naloga, ki jo morajo v človeštvo sedanjosti in prihodnosti položiti božansko-duhovna bitja, ki vodijo in usmerjajo svet. Kajti določene predstave bodo morali ljudi pač sprejeti preko nadčutnega sveta, ker bo prišlo iz čutnega sveta vse manj nadčutnih predstav. Želim reči, da bodo iz čutnega sveta ravno z napredujočim naravoslovjem nadčutne predstave vedno bolj izrinjene. Zato bi se ljudje postopno iz duhovnega sveta povsem izključili, če ne bi sprejeli tudi nadčutnih, duhovnih pojmov. Obsodili bi se na to, da se po smrti docela zvežejo s tem, kar predstavlja gola fizična Zemlja; zvežejo s tem, kar fizična Zemlja enkrat tudi bo.

Fizična Zemlja bo v prihodnosti truplo, in človeku se piše strašna prihodnost, če se obsodi na to, da v prihodnosti kot duša naseljuje truplo, če se ne bi odločil, da se spiritualnega sveta oprime in se vanj vživi. To je resna, pomembna naloga, pred katero je postavljena duhovna veda. Vsak dan enkrat si je treba to kot svete misli priklicati pred dušo, da tako nikoli več ne moremo izgubiti vneme in gorečnosti v prizadevanju za to upravičeno stvar duhovne vede.

In takšne predstave, ki se lahko vse bolj množijo, če smo deležni tega, kar je o duhovnem svetu v mnogih pojmih v našem duhovnem toku že prišlo iz duhovnega sveta, vse to, kar  pride k nam v pojmih, nas usposobi in osvobodi vezanosti na zemeljsko, na razdiralno, uničevalno v zemeljskem, da bi sem delovali iz drugih smeri. Zato vendar ostanemo z dušami, ki smo jih zapustili na Zemlji in s katerimi smo karmično zvezani, v zvezi tudi z Zemljo, toda povezani od drugod. Ja, intenzivneje smo povezani z dušami ljudi, ki smo jih zapustili na Zemlji, če smo z njimi nekako povezani iz višjih duhovnih regij, če nas povsem materialistično življenje ni obsodilo na to, da na Zemlji nekako strašimo, ko potem ne moremo biti s čimer koli na Zemlji povezani v ljubezni, ampak smo dejansko le razdiralni, uničevalni centri.

Vidite, ljubi prijatelji, ko tukaj postopno od otroštva navzgor razvijamo svojo zavest, vemo, kako ta zavest odrašča, napreduje, uspeva, in tega nam ni treba opisovati. Po smrti vladajo čisto drugi procesi, da bi postopno resnično dosegli zavest, ki si jo moramo pridobiti za življenje med smrtjo in ponovnim rojstvom. Po smrti ni tako kot med življenjem na Zemlji, ko hodimo naokrog, imamo izkušnje, doživetja; to nam nekako ni potrebno. Kar pa imamo za potrebno, je to, da od sebe neznansko intenzivno nekako razvežemo, kar je z nami povezano, potem ko zapustimo fizično telo. Ko gremo skozi vrata smrti, imamo odnose oz. smo zraščeni s tistim duhovnim svetom, ki ga z duhovno vedo opisujemo tukaj na fizičnem nivoju. Opisujemo ga kot svet višjih hierarhij, v katerih so duhovna bitja: angeloi, arhangeloi, arhaji, eksusiai, dinami, kirioteti, prestoli, kerubimi, serafimi. Opisujemo dejanja in doživljanja teh hierarhij. Tu nas obdaja okolje, svet mineralov, rastlin, živali. Ko smo šli skozi vrata smrti, so tam duhovna bitja, ki jih prištevamo k višjim hierarhijam, in celo njihovi svetovi znotraj nas. Z njimi smo zvezani; najprej se ne moremo od njih razločiti; živimo v njih, napolnjujejo nas. Nato pride že težji pojem, vendar si ga je treba prisvojiti: Tukaj smo zunaj sveta, tam smo znotraj sveta. Naše bitje se razširja preko celotnega sveta; vendar se ne moremo razpoznati oz. razločiti. Po smrti smo nekako napolnjeni z bitji višjih hierarhij in z njihovimi dejavnostmi. Vendar gre predvsem za to, da lahko najbližjo hierarhijo, s katero smo napolnjeni, hierarhijo angeloiev, arhangeloiev in arhajev, razvežemo od višjih hierarhij. Onkraj ne pridemo do neke redne Jaz-zavesti (v ciklu in predavanjih sem z drugih vidikov to dozorevanje Jaz-zavesti že opisal), če v sebi ne moremo najti sile, da onkraj razločujemo: Kaj je v nas? Angeli? Elohim? Kaj je bitje iz hierarhije angeloiev? Kaj bitje iz hierarhije eksusiaiev? Kdo so duhovi oblike? Tam onkraj se moramo učiti razločevati, moramo imeti silo, da se razvežemo od tega, kar je zvezano z nami in bi radi spoznali; sicer je to v nas, niti pred nami, niti zunaj nas. Tukaj v fizičnem svetu se moramo s tem, kar je zunaj, srečati, se mu približati, to pogledati; tam onstran moramo tisto, kar hočemo zaznati, to od sebe razvezati, odlepiti, da pridemo s tem v stik, da se s tem povežemo.

Glede na to, kakšen je v razvoju človeštva svet zdaj, lahko tisto, kar bi sicer v sebi speče nosili, le tako razvežemo, da si prisvojimo duhovne pojme; spiritualne pojme, ki so tukaj človeku tako neudobni, ker se mora malo bolj truditi kot pri običajnih pojmih. Ko si jih prisvoji, razvijejo po smrti neznansko moč, s katero smo tam nasploh šele sposobni spoznavati, pregledovati duhovni svet. To je zelo pomembno. Danes se zdi ljudem prisvajanje spiritualnih pojmov neudobno in celo nadležno. Radi hodijo na prireditve, kjer jim predvajajo vse mogoče fotografije, filme, ali kar je sicer takega, da jim je pri tem treba kolikor je le mogoče malo nadčutno misliti, vse lahko le gledajo, ali se radi vsaj udeležujejo prireditev, kjer jim razlagajo o stvareh, ki jih imajo sicer vedno tudi sami pred očmi. Vendar današnji človek danes kaže trud in napor, da se povzdigne do takšnih pojmov, ki so tukaj težji, ker nimajo zunanjega objekta, ker so njihov objekt dejstva, na katera se opira in sklicuje v nadčutnem svetu. Toda tam onkraj so to sile, ki nam v resnici svet v katerem bomo, šele dajo.

Tako si skozi spiritualne ideje in pojme pridobivamo modrost, ki jo potrebujemo, da imamo  onkraj svetlobo; sicer je vse temno. Kar si tukaj prisvojimo kot modrost, je onkraj duhovna svetloba. Modrost je duhovna svetloba. Da onkraj nismo v temi, potrebujemo modrost. Najboljši način, da onkraj nimamo nobene svetlobe, je, da si v življenju na fizičnem nivoju ne prisvojimo nobenih spiritualnih pojmov. Toda če nekdo nima nobene svetlobe, se oddaljuje sferi, ki naj bi ga razsvetlila, vrne se na Zemljo ter kot duša umrlega tava kot uničevalni, rušilni center po Zemlji, in ga lahko potem kvečjemu sem ter tja nek črni mag uporabi za pošiljanje inspiracije za prav posebna opravila in razdiralna delovanja na Zemlji.

S pridobljeno modrostjo si po smrti zagotovimo svetlobo. Toda po smrti potrebujemo še nekaj drugega; ne potrebujemo le sposobnosti, da bitja duhovnega sveta razvežemo oz. odtrgamo od sebe, tako da jih sploh lahko zaznamo, temveč potrebujemo tudi sposobnost ljubezni, sicer ne bi mogli priti pravilno v stik z bitji, ki jih s pomočjo modrosti gledamo. Potrebna je ljubezen. Toda ljubezen, ki bo razvita tukaj na Zemlji in ki je bistveno odvisna tudi od fizičnega telesa, je občutek, je čustvo, ki je tukaj na Zemlji odvisno od dihalnega ritma. Tudi te ljubezni ne moremo vzeti preko v duhovni svet. Iluzija je, če bi verjeli, da je mogoče tja preko vzeti ljubezen, ki jo zlasti v sedanjem času razvijemo tukaj. Toda s seboj preko vzamemo vso silo ljubezni od tega, kar si pridobimo prav z zaznavnim, razumljivim nazorom, v življenju s fizičnimi bitji. Ljubezen bo zanetena že s tem, kar se razvije tukaj v fizičnem svetu kot razumevanje tega fizičnega sveta. In prav takšna doživetja kot je doživljanje svetovnega nazora z modernim naravoslovjem, če ga sprejmemo kot občutje, razvijejo ljubezen za onostranstvo. Le ljubezen je nekaj, kar je visoko ali nizko, glede na področje, na katerem se razvije in razcveti. Če greste skozi vrata smrti in morate ostati v področju Zemlje kot razdiralni in uničevalni center, imate sicer tudi razvite veliko ljubezni (kajti da ste priklenjeni na Zemljo, je prav posledica vaše zvezanosti s čisto naturalističnimi pojmi), vendar to ljubezen uporabite za razdiralno delovanje, takrat ljubite razdiralno delo, obsojeni ste na to, da opazujete sebe, kako ljubite razdiralno, uničevalno delovanje.

Vendar bo ljubezen nekaj končnega, ko se lahko nekdo dvigne v višje svetove in lahko ljubi, kar si je pridobil s spiritualnimi pojmi. Vendar ne pozabimo: Ljubezen je nekaj, kar je nižje, če deluje v nižji sferi, in je plemenito, visoko in duhovno, ko deluje v višji, duhovni sferi. To je bistveno. Če se nekdo tega ne zaveda, stvari vsekakor ne pregleduje pravilno.

To so torej takšni pojmi o življenju človeka po smrti, ki si jih mora človek danes pridobiti. Nič več ne zadošča za sedanje človeštvo, in še posebej ne bo zadoščalo za človeštvo bližnje prihodnosti, da pridigarji ljudem rečejo, v kaj morajo verovati, kaj naj bi delali, da se morajo pripraviti za večno življenje, če jim ti pridigarji nikoli ne morejo opisati, kako dejansko izgleda v tem svetu, v katerega človek vstopi, potem ko je prestopil vrata smrti. V prejšnjih časih je to šlo, ker ljudje še niso bili okuženi z golimi materialnimi interesi, ki so postopno od 16. st. naprej prevladali; v prejšnjih časih je šlo tako, da so ljudem govorili o nadčutnem svetu le tako, kot to danes še delajo verstva. Danes tako ne gre več; danes se ljudje pogosto prepletejo (žal je treba to reči iz globokega sočutja do človeštva) prav s tem, da hočejo svoje večno zveličanje in blaženost egoistično pospešeno doseči z veroizpovedjo, s čimer pa se šele zapletejo v fizično-čutno, v naturalistični svet in si s tem po prehodu skozi vrata smrti zaprejo pot navzgor. Tu pride nekdo še na nekaj povsem drugega, kar se mu pokaže kot nujnost; kar najbolj je treba poudariti, da se mora človeštvo v sedanjosti in v prihodnosti ukvarjati z duhovno vedo, in primorani smo reči, da so tisti, ki si lahko mimo duhovne vede pridobijo ustrezne predstave za življenje po smrti, obžalovanja vredni. Duhovna veda je hkrati nekaj, kar je treba hrepeneče razširjati iz sočutja, iz notranjega sočustvovanja z ljudmi, ker je obžalovanja vredno, če se ljudje upirajo (in v svoji nevednosti vztrajajo) temu, da se približajo duhovnoznanstvenim predstavam.

Vendar nam mora biti vsekakor jasno: duhovni svet je tukaj povsod. Pomislite vendar, svet, v katerem so mrtvi z mrtvimi, ta nadčutni svet, te niti, ki umrle združujejo z živimi, ki so jih zapustili na Zemlji, vezi, ki umrle spajajo z višjimi hierarhijami, pripadajo svetu, v katerem smo mi. Kakor je res, da je okrog nas zrak, tako res je ta posmrtni svet vselej okrog nas. Nismo ločeni od njega; le zavestno stanje nas ločuje od sveta, v katerega vstopimo po smrti. To je treba ostro poudariti; kajti tudi znotraj našega kroga si še niso vsi prijatelji na jasnem glede tega, da umrli živega spet najde, da smo ločeni, le dokler je eden tukaj v fizičnem telesu, in drugi brez njega, vendar je treba pridobiti potrebne sile, ki nas z umrlimi spravijo skupaj, s katerimi umrle duše od sebe razvežemo, odtrgamo; sicer živijo v nas, ne moremo se jih zavedati, zato se z njimi ne srečamo.

V pravo sfero moramo prenesti tudi moč ljubezni, ki se pod naturalističnimi predstavami razvije tukaj, sicer bo v onostranstvu ta moč za nas zla sila. Prav ljubezen, ki se razvije pod naturalističnimi predstavami, bi sicer lahko postala zla sila. Neka sila sama po sebi ni dobra ali zla; je eno ali drugo, glede na to v kateri sferi nastopa.

Toda prav tako kot smo v stiku s tem nadčutnim svetom, v katerem bivajo umrli, sega nadčutni svet tudi še na drug način v ta fizični, čutni svet. Svet je zapleten, in njegove pojme si je treba prisvajati počasi in postopno, kar zahteva veliko ustrezne volje.

Duhovni svet sega v našega. Vse je prežeto z duhovnim svetom. V čutnem je povsod tudi nadčutno. Človeka mora prav posebno zanimati tisto nadčutno, ki ima opraviti z njegovo lastno čutno naravo. Prosim vas, da ste resnično pozorni na naslednje, kajti to je izjemno pomembna predstava.

Ljudje se členimo na telo, dušo in duha, vendar s tem naše bitje še dolgo ni izčrpano oz. pojasnjeno. Naši telo, duša in duh so tisto, kar se tiče najprej naše zavesti; toda to ni vse, kar je v zvezi z našim obstojem. Nikakor! Kar zdaj pravim, je v zvezi z določenimi skrivnostmi človekovega nastanka, človekove narave, ki jih je treba spoznati že danes, v prihodnje pa bo to še bolj nujno.

Ko stopi človek z rojstvom v zemeljski obstoj, s svojim fizičnim telesom ne dobi le možnosti dati svoji lastni duši njen obstoj (prosim vas, da to dobro upoštevate), ampak o mnogih stvareh, ki se dogajajo v telesu, človek sploh ničesar ne ve! Postopno vendar šele skozi anatomijo in fiziologijo spoznava (in sicer še pri tem na prav neprimeren in nezadosten način), kar se v tem telesu dogaja. Če bi bilo treba pred zaužitjem hrane počakati, da bi prej razumeli prehranjevalne procese v telesu, bi ljudje od lakote pomrli; kajti prav nič ni mišljeno, da bi morali karkoli vedeti o delovanju organov, ki sodelujejo pri pripravi hrane za organizem. Človek torej s svojim organizmom, s katerim se ovije, krepko stopi v ta svet, ne da je v ta organizem posegel s svojo dušo. Zato obstaja tudi priložnost, da si malo preden se rodimo (ne veliko pred rojstvom), poleg naše duše podzavednega dela našega telesa prilasti še neko drugo duhovno bitje. Tik pred rojstvom nas prepoji neko drugo, po naši terminologiji bi danes rekli, ahrimansko duhovno bitje. V nas biva tako kot naša duša. Ta bitja, ki svoje življenje preživijo prav s tem, da človeka samega uporabljajo za to, da bi bili lahko v sferi, v kateri hočejo biti, so nadvse inteligentna, z izredno razvito voljo, vendar brez vsake srčnosti, brez tega, kar imenujemo človeška duševna srčnost, nravnost. In skozi svoje življenje gremo tako, da imamo svojo dušo in takšnega dvojnika, ki je veliko pametnejši od nas, zelo inteligenten, vendar ima mefistovsko inteligenco, ahrimansko inteligenco, in zraven ahrimansko voljo, zelo močno voljo, ki je veliko bližja naravnim silam kot naša človeška volja, ki jo uravnava naša duševna narava, srčnost, nravnost.

V 19. st. je naravoslovje razkrilo, da živčni sistem prežemajo električne sile. Imelo je prav. Toda ko so naravoslovci mislili, da ima živčna sila, ki nam pripada, ki je podlaga našim predstavam, kakor koli opraviti z električnimi tokovi, ki gredo skozi naše živce, so se motili. Kajti električni tokovi so tiste sile, ki jih je v naše bitje položilo bitje, ki sem ga pravkar opisal in sploh ne pripadajo našemu bitju: električne tokove res nosimo v sebi, ampak so čisto ahrimanske narave.

Ta bitja višje, toda čisto mefistovske inteligence, in naravi bolj sorodne volje, kot je to mogoče reči za človeka, so svojevoljno sklenila, da nočejo živeti v svetu, za katerega so jih modrosti polna božanstva zgornjih hierarhij v življenju določila. Hotela so osvojiti Zemljo, za kar so potrebovala telesa, saj lastnih teles nimajo. Od človeških teles uporabljajo kolikor je le mogoče velik del, ker človeška duša človeškega telesa ne more v celoti napolniti.

Ta bitja nas torej lahko, tako kot se človeško telo razvija, od nekega trenutka tik preden je človek rojen, v tem človeškem telesu pod pragom naše zavesti spremljajo. Le nečesa absolutno ne morejo prenesti v človeškem življenju: smrti. Zato morajo človeško telo, v katerem so se trdno namestili, vselej ko le-to umre, tudi zapustiti. Zanje je to vedno znova zelo bridka izkušnja, saj skušajo doseči prav to, da bi v telesih ljudi ostali preko smrti. To bi bila visoka pridobitev v kraljestvu teh bitij; tega zaenkrat niso dosegli.

Če se ne bi zgodil Misterij na Golgoti, če Kristus ne bi šel skozi Misterij na Golgoti, bi dolgo prevladalo stanje na Zemlji, ko bi si ta bitja osvojila možnost ostati v človeku tudi takrat, ko je smrt človeku karmično določena. S tem bi nasploh dosegli zmago nad človeškim razvojem na Zemlji in mu zagospodarili.

To ima neznansko globok pomen: uvideti to zvezo med potjo Kristusa skozi Misterij na Golgoti in temi bitji, ki hočejo v človeški naravi osvojiti smrt, vendar je danes še ne zmorejo prenesti; vedno se morajo varovati pred tem, da v človeškem telesu doživijo uro, v kateri je človeku določena smrt, varovati se morajo, da se v njegovem telesu ne zadržijo preko te smrtne ure, in poskušajo življenje njegovega telesa podaljšati preko te smrtne ure.

Tudi to, o čemer zdaj govorim, so določene bratovščine dolgo poučevale, zelo dobro so poznale stvari in so jih (ponovno ne bomo preiskovali upravičenosti) pred človeštvom skrivale. Danes je stvar taka, da je nemogoče, da se ljudi postopno ne opremi s takšnimi pojmi, ki jih potrebujejo, ko prestopijo vrata smrti. Kajti vse, kar človek doživi tukaj, tudi kar doživi nezavedno pod pragom zavesti, po smrti potrebuje, ker mora pogledati nazaj na to življenje in mu mora biti pri tem to življenje povsem razumljivo. Nekaj najslabšega je, če tega ne zmore. Vendar umrli nima zadostnega pojma, da bi v pogledu nazaj to življenje razumel. Moral bi si pojasniti in ponovno osvetliti bitje, ki je tako udeleženo na našem telesu kot to ahrimansko bitje, ki se nas polasti pred našim rojstvom in je vselej tu, in se predstavlja iz naše podzavesti. Kajti modrost bo po smrti svetloba.

Ta bitja so nasploh zelo pomembna za človeško življenje, in ljudje morajo postopno zvedeti zanje in spoznati njihove lastnosti, kar se bo tudi zgodilo. Vendar se mora to zgoditi pravilno; tega znanja med človeštvo ne smejo razširjati le egoistično delujoče okultne bratovščine, ki to počnejo zaradi širjenja lastne moči in oblasti, in ga hočejo s tem namenom javnosti še naprej prikrivati. Človeštvo stremi k splošnemu znanju, in znanje se mora razširjati. Vendar se v prihodnosti to ne bo razjasnilo, če lahko okultne bratovščine takšne zadeve uporabljajo za širjenje svoje moči. V naslednjih stoletjih se bo moralo znanje teh bitij vedno bolj razširiti v zavesti ljudi. Človek bo moral v naslednjih stoletjih vedno bolj vedeti, da nosi v sebi takšnega dvojnika, takšnega ahrimanskega, mefistovskega dvojnika. Človek mora to vedeti. Danes vsekakor že razvija številne pojme, ki pa so dejansko lažni, ker z njimi ne zna še nič pravega početi. Pojme, ki jih človek že razvija, je mogoče spraviti na pravo osnovo šele, ko se jim bodo pridružila dejstva, na katerih temeljijo.

Človeški rod mora dejansko doživeti neskončno mnogo zadrževanj, oviranj, strahot. Kajti ti dvojniki, o katerih govorim, so nič več in nič manj kot avtorji in povzročitelji vseh fizičnih bolezni, ki spontano iz notranjosti bijejo v oči, in organsko medicino poznajo do popolnosti. Bolezni, ki spontano, ne skozi zunanje poškodbe, od znotraj navzven nastopijo v človeku, ne pridejo od človeške duše, ampak od tega bitja. Je avtor vseh organskih bolezni, ki pridejo spontano iz notranjosti na plan; je avtor vseh organskih bolezni. Njegov brat, ki vsekakor ni ahrimansko ampak lucifersko oblikovan, je avtor vseh nevrosteničnih in nevrotičnih bolezni, vseh bolezni, ki pravzaprav sploh niso bolezni, in so le, kot se reče, nevrotične, histerične in druge bolezni. Tako da mora medicina postati duhovna po dveh straneh. Da je to skrajno nujno, se kaže danes (o tem sem govoril v Zürichu) v vdorih takšnih pogledov kot jih ima psihoanaliza in njej podobni, kjer se z duhovnimi entitetami že gospodari, vendar z nezadostnimi spoznavnimi sredstvi, tako da prav ničesar ni mogoče početi s pojavi, ki bodo vse bolj prodirali v človeško življenje. Kajti določene stvari se morajo vendar nujno zgoditi, in zgoditi se mora tudi, kar je po eni strani škodljivo, saj mora biti človek izpostavljen prav tej škodljivosti, da jo premaga in preseže in prav s tem pridobi moč.

Da bi popolnoma razumeli, kar sem vam navedel o tem dvojniku kot avtorju vseh bolezni na organski osnovi (ki niso zgolj funkcionalne), je treba vedeti še veliko več. Vedeti je treba na primer, da naša celotna Zemlja ni mrtev produkt, kot to menita današnji mineralogija in geologija, ampak je živo bitje. Omenjeni vedi vesta o Zemlji toliko, kot bi bilo mogoče vedeti o človeku, če bi poznali le okostje. Recimo, da ne bi bili sposobni videti ljudi skozi svoje fizične čute, ampak bi človeka sprejemali le kot nekakšno rentgensko sliko; pri znancu na primer bi poznali le okostje; potem bi o človeku vedeli toliko, kot geologi in nasploh znanost ve o Zemlji. Zamislite si, da bi vstopili v to dvorano, in od vsega cenjenega občinstva, ne bi videli ničesar razen kosti, potem bi imeli toliko zavesti o vseh prisotnih tukaj, kot ga ima danes o Zemlji znanost. Zemlja, ki jo poznajo torej le kot okostje, je živ organizem, in kot živ organizem deluje na bitja, ki hodijo po njej, namreč na same ljudi. In tako kot je človek razčlenjen glede na razvrstitev svojih organov po telesu, tako je Zemlja tudi razčlenjena glede na tisto, kar iz sebe živega razvije in s čimer vpliva na človeka, ki hodi po njej. Menim,  da se zavedate, da ko razmišljate, ne napnete desnega kazalca ali levega velikega prsta na nogi, ampak svojo glavo z možgani; natančno veste, da ne mislite z desnim velikim prstom na nogi, mislite z glavo. Stvari se torej v živem organizmu delijo, je razčlenjen, diferenciran.

Tako je razčlenjena tudi naša Zemlja, ki vsekakor ni bitje, ki iz sebe povsod enako izžareva na svoje prebivalce, ampak je na različnih področjih Zemlje izžarevanje zelo različno. In tu so različne sile: magnetna, električna, toda tudi še mnoge v področju živih dvigajočih se sil, ki prihajajo iz Zemlje, in ki na človeka vplivajo na najrazličnejše načine v najrazličnejših točkah Zemlje; torej po zemljepisnem položaju na različne načine vpliva na človeka. To je zelo pomembno dejstvo. Kajti to, kar je človek najprej po telesu, duši in duhu, ima malo neposrednega odnosa s silami, ki delujejo iz Zemlje.

Toda dvojnik, o katerem sem govoril, ima zlasti odnos s temi od Zemlje izžarevajočimi silami. Posredno je človek po telesu, duši in duhu v odnosu z Zemljo in s tem, kar izžareva iz različnih točk s tem, da goji njegov dvojnik najbolj intimne odnose z izžarevanim. Bitja, ki se kot takšna ahrimansko-mefistolska bitja človeka malo pred njegovim rojstvom delno polastijo, imajo zelo posebno razvit okus. Med njimi so bitja, ki  jim je prav posebno všeč vzhodna polobla, Evropa, Azija in Afrika; izberejo si takšne ljudi, ki bodo tam rojeni, da bi uporabili njihova telesa. Druga si izberejo telesa, ki bodo rojena na zahodni polkrogli, v Ameriki. Tisto, kar imamo ljudje v slabi, skromni podobi kot zemljepis, je za ta bitja živ princip njihovega lastnega doživljanja; po tem uravnavajo svoje prebivališče. In iz tega nadalje razvidite, da bo ena najpomembnejših nalog prihodnosti, ponovno naprej negovati tisto, kar se je odluščilo: zemljepisno medicino, medicinski zemljepis. Pri Paracelziju je bilo to odluščeno iz stare dedne (atavistične) modrosti; od njega dalje so to vse manj negovali zaradi materialističnega nazora. To se bo moralo ponovno uveljaviti; in marsikatere stvari bodo najprej ponovno spoznane, ko bo spoznana povezanost bitij v človeku, ki povzročajo bolezni, z zemljepisom Zemlje, z vsemi zlitji (fuzijami) in izžarevanji, ki na različnih področjih prihajajo iz Zemlje. Pomembno je torej, da je človek s temi stvarmi seznanjen, saj je od tega odvisno njegovo življenje. Zaradi dvojnika je na prav poseben način postavljen v zemeljski obstoj, in ta dvojnik ima svoje prebivališče v samem človeku.

Vse to je postalo tako neskončno pomembno šele v peti poatlantski dobi in bo posebno pomembno za ljudi že za najbližjo prihodnost. Zato je treba duhovno vedo zdaj razširiti. Prav v sedanjem času je posebej pomembna, ker sedanji čas človeka kliče k temu, da se v te stvari zavestno poglobi in z njimi vzpostavi zavesten odnos. Človek se v naši dobi mora okrepiti, da bi svoj obstoj naravnal k tem bitjem. Ta doba je vstopila v 15. st., kajti naša sedanja doba se je začela 1413; četrta poatlantska doba, grško-latinska se je začela 747 pred Misterijem na Golgoti, in trajala do 1413; tega leta se je v razvoju zgodila šibkejša zareza. Od tistega časa imamo peti poatlantski čas, v katerem zdaj živimo, in ki svoje karakterne značilnosti šele v našem času tako posebno in popolno prinaša na plan, ki pa so se pripravljale od 15. stoletja. V četrtem poatlantskem času, se je zlasti razvijala razumska in nravna duša; zdaj se v skupnem razvoju človeštva razvija zavestna duša. Ko je človek vstopil v to dobo, je bila prav zavestna duša njegova posebna šibkost, ki so jo morala vodeča duhovna bitja upoštevati tudi glede dvojnika. Če bi takrat človek v svojo zavest sprejel veliko vsega, kar je v zvezi z dvojniškim bitjem, bi postal človek slab in zelo zloben. Že stoletja pred 14. st. so morali biti ljudje, ki so pripravljali razvoj, zaščiteni pred tem. Vase naj bi sprejeli čim manj tega, kar kakor koli spominja na dvojnike. Zato se je tudi spoznanje o teh dvojnikih, ki so v starih časih vsekakor bili tam, izgubilo. Ljudi je bilo treba pred tem zaščititi, da vendar ne bi ničesar sprejeli, ne le teorije o tem dvojniku torej, ampak da pridejo tudi čim manj v stik s stvarmi, ki imajo kar koli opraviti z dvojnikom.

Za uresničitev tega namena je bilo treba pripraviti in prirediti marsikaj posebnega. Poskušajte  razumeti, kako se je to razvijalo. V stoletjih pred 14. st. so morali biti ljudje zaščiteni pred dvojnikom; postopno je moral biti odstranjen z obzorja ljudi in sme vedenje o njem v človeka postopno vstopiti šele zdaj, ko mora človek urediti svoj odnos do njega. Potrebno je bilo nekaj posebnega, kar je bilo mogoče doseči le takole: Postopno, od 9., 10. st., so v Evropi pripravljali in urejali razmere tako, da bi evropski ljudje izgubili določen stik, ki so ga imeli prej, stik, ki je bil za prejšnje ljudi, 7., 6. pokrščanskega stoletja pomemben. To je bil namreč (z začetkom od 9. st., od 12. st. naprej potem posebno izraženo) ustavljen ves ladijski promet proti Ameriki, z ladjami kakršne so takrat pač imeli. To vam zveni nenavadno! Rekli boste: Nečesa takega vendar pri zgodovini nismo nikoli slišali. Ja, zgodovina je prav v mnogih ozirih resnično “fable convenue”, legenda; kajti v starejših stoletjih evropskega razvoja so vozile ladje s tedanje Norveške proti Ameriki. Seveda je takrat niso imenovali Amerika, imela je drugo ime. V Ameriki so poznali področje, kjer so se dvigale posebno tiste magnetne sile, ki so ljudi pripeljale v odnos s tem dvojnikom. Kajti razločni odnosi z dvojnikom so izhajali iz tistega področja Zemlje, ki je prekrit z ameriškim kontinentom; in v starejših stoletjih so vozili z norveškimi ladjami preko v Ameriko in tam študirali bolezni. Iz Evrope so potovali v Ameriko in študirali pod vplivom magnetizma Zemlje povzročene bolezni. Skrivnostni izvor stare evropske medicine je treba iskati prav tam. Tam so lahko opazovali potek, ki ga ni bilo mogoče opazovati v Evropi, kjer so bili ljudje bolj občutljivi za vplive dvojnika. Postopno so morali (in bistveno delo pri tem je opravila rimskokatoliška cerkev s svojimi edikti) zvezo z Ameriko izbrisati iz spomina. In šele po začetku pete poatlantske dobe, je bila Amerika na fizično-čutni način ponovno odkrita. Vendar je to le ponovno odkritje, ki je vsekakor tako pomembno zato, ker so moči, ki so bile na delu, dejansko dosegle, da v virih ni nikjer prav dosti sporočeno o starih odnosih Evrope z Ameriko. In kjer je že karkoli sporočeno, ni bilo mogoče razpoznati, da se stvari nanašajo na zvezo Evrope in Amerike v starih časih. Obiski so bili bolj obiski. Da so potem sami Evropejci postali ameriško ljudstvo (kot se reče danes, ko je izraz ljudstvo zmotno zamenjevan z narodom), je bilo možno šele po ponovnem fizičnem odkritju Amerike. Obiski Evropejcev v starih časih so bili namenjeni proučevanju, kako igra na drugačni indijanski rasi dvojnik čisto posebno vlogo.

Evropo je bilo treba za nekaj časa, od začetka razvoja petega poatlantskega časa, pred vplivom zahodnega sveta zaščititi. In to je pomembna zgodovinska uravnava, pomenljiva zgodovinska prirejenost, s katero so se ukvarjale modrosti polne moči sveta: Evropa je morala biti nekaj časa zaščitena pred vsemi omenjenimi vplivi, česar ne bi bilo mogoče doseči, če stoletja pred 15. st. evropski svet ne bi bil povsem odrezan od ameriškega.

Treba se je prav potruditi, za nekaj časa v pripravljajočih stoletjih prinesti nekaj v evropsko človeštvo, da je bilo mogoče računati na finejšo občutljivost. Želim reči: razum, ki je zlasti moral zagrabiti prostor v tem petem poatlantskem času, je moral biti v svojem prvem nastopu prav posebej varovan (z marsičem so mu hoteli prizanesti). Kar naj bi mu bilo razodeto, mu je moralo biti približano prav posebno fino in nežno. Včasih je bila ta nežnost in uglajenost seveda tudi takšna kot pri pretežno nežni vzgoji, kjer se seveda uporabljajo tudi čvrstejša kazenska sredstva. Toda vse to, kar mislim, se nanaša vendar na velike zgodovinske impulze.

In tako se je zgodilo, da so še posebno irski menihi pod vplivom čistega krščanskega ezoteričnega učenja, ki so si ga tam izoblikovali, delovali tako, da so bili v Rimu Evropo pred zahodno poloblo prisiljeni zapreti. Kajti to gibanje je hotelo v stoletjih pred peto poatlantsko dobo krščanstvo iz Irske tako razširjati preko Evrope, da tisto, kar je prihajalo iz podzemeljskega Zemlje zahodne poloble, ne bi bilo moteče. Evropo so morali držati nevedno pred vsemi vplivi z zahodne poloble. In razumljivo je, da prav tukaj govorimo o teh odnosih. Kajti Columban in njegov učenec Gallus, sta bila bistveni individualnosti na tisti veliki, pomenljivi misijonski poti, ki sta svoje uspehe v pokristjanjevanju Evrope poskušala udejanjati in oživljati tako, da je bila Evropa takrat kot z duhovnimi stenami obdana, kar ni dovoljevalo vstopa nobenemu vplivu z omenjene strani. Individualnosti kot Columban in njegov učenec Gallus, ki sta ta kraj, kjer smo zbrani, ustanovila in nosi ime po Gallusu, sta predvsem uvideli: nežna rastlina pokristjanjevanja, se bo v Evropi lahko razrasla le, če se Evropo hkrati obda z duhovno ograjo. Ja, izza dogodkov v svetovni zgodovini, ki je poučevana in se uči v šolah, je velikokrat le fable convenue; kajti k najpomembnejšim dejstvom v razumevanjih novejšega časa v Evropi sodi, da je bilo od stoletij, od katerih se je krščanstvo razširjalo z Irske do zlasti 12. st., hkrati delovano na tem, da so ravno papeški edikti postopno ladijsko vožnjo med Evropo in Ameriko strogo prepovedali, jo razpustili, tako da je bila za Evropo zveza z Ameriko popolnoma pozabljena. To se je moralo zgoditi, da so se s tem prvi časi, v katerih se je morala v Evropi razširiti peta poatlantska doba, lahko pravilno odvijali. Šele s pričetkom materialističnega časa je bila Amerika znova odkrita, tako kot se to danes pripoveduje: zahodno – vzhodno; Ameriko je odkril pohlep po zlatu, to se je zgodilo pod vplivom povsem materialistične kulture, s katero mora človek prav v petem poatlantskem času računati in z njo vzpostaviti ustrezen odnos.

Te stvari so resnična zgodovina. Prepričan sem, da te stvari razjasnijo, kar se je dogajalo. Zemlja je resnično nekaj, kar je treba imenovati živo bitje. Po zemljepisnem razčlenjevanju potekajo najrazličnejše sile iz najrazličnejših ozemelj navzgor. Zato ljudi ne bi smeli ločevati po ozemljih, ampak medsebojno prevzeti tisto, kar je na vsakem ozemlju (in edino tam) lahko ustvarjeno kot dobro in veliko. Zato je duhovnoznanstveni svetovni nazor skrbno premišljen, da ustvari nekaj, kar lahko resnično prevzamejo vsi narodi z vseh področij. Kajti ljudje morajo napredovati v medsebojni izmenjavi duhovnih dobrin.

Zato na določenih ozemljih zelo lahko nastane prizadevanje za pretirano povečevanje moči.  Preti velika nevarnost enostranskega nadaljnjega razvoja sodobnega človeštva, kar je mogoče presojati iz resnično konkretnih odnosov, razmer in okoliščin, ko vemo, da je Zemlja organizem, in kaj se pravzaprav dogaja na različnih točkah Zemlje. V Vzhodni Evropi je razmeroma malo nagnjenosti, ki bi bile pod vplivom tega, kaj iz Zemlje izteka, kajti ruska kultura na primer je v blagem, prisrčno občutenem stiku prav skozi tla, vendar sprejema iz tal čisto posebne sile, in sicer sile, ki ne prihajajo od Zemlje. Skrivnost ruskega zemljepisa je v tem, da Rusi iz Zemlje sprejemajo to, kar je najprej Zemlji izžareta svetloba, ki se ponovno vrača od Zemlje. Rusi torej iz Zemlje sprejemajo tisto, kar k Zemlji najprej priteče iz zunanjih  območij; Rus ljubi svojo zemljo, vendar jo ljubi prav zato, ker mu odseva nebo. Toda če je Rus še tako ozemeljsko razpoložen, ima v tem ozemeljskem razmišljanju (četudi je to danes še na otroški stopnji) nekaj izjemno svetovljanskega: Zemlja pride na svoji poti skozi kozmični prostor v stik z vsemi mogočimi deli nebesnega svoda, ki obdaja Zemljo. In če v dušo ne sprejemamo, kar v Zemlji teče od spodaj navzgor, ampak kar teče od zgoraj navzdol in ponovno navzgor, je to nekaj drugega, kot če sprejemamo direktno iz Zemlje iztekajoče, kar na določen način razvija soroden odnos s človeško naravo. Toda to, kar Rus na svoji zemlji ljubi, s čimer se prežame in prepoji, je vzrok marsikatere njegove slabosti, vendar tudi predvsem določene sposobnosti premagati dvojnikovo naravo, o kateri sem vam govoril. Zato bo ruski človek poklican, da v dobi, v kateri mora biti ta dvojnikova narava dokončno premagana, v šesti poatlantski kulturni dobi, izroči najpomembnejše impulze.

Toda določen del zemeljskih tal kaže največjo sorodnost z omenjenimi silami. Ko se človek prestavi tja, pride v njihovo območje; brž ko odide od tam, ni več tako, kajti tu gre za čisto zemljepisno in ne etnografsko ali narodno. Področje, kjer ima največkrat vpliv na dvojnika tisto, kar izteka od spodaj navzgor, in kjer se s tem, da to iztekajoče pri dvojniku največkrat preide v sorodnost, se torej ponovno zaupa Zemlji, je tisto področje Zemlje, kjer večina gorovij ne poteka od zahoda proti vzhodu, ampak v glavnem od severa proti jugu (kajti to je tudi v zvezi s temi silami), kjer imamo v bližini magnetni pol. Predvsem na tem področju se skozi zunanje okoliščine razvije sorodnost z mefistovsko-ahrimansko naravo. In s to sorodnostjo bo v napredujočem razvoju Zemlje storjenega veliko. Danes človek ne sme iti slep skozi razvoj Zemlje; te okoliščine mora nujno spoznati. Evropa bo lahko z Ameriko vzpostavila pravilen odnos le s poznavanjem teh okoliščin, ko se ve, katere zemljepisne odvisnosti in pogojenosti prihajajo od tam. Če pa bo Evropa še naprej slepa glede tega, jo bo to privedlo do podobnih razmer, v katerih se je znašla stara Grčija v odnosu do starega Rima. To se ne sme zgoditi; svet ne sme postati zemljepisno amerikaniziran. Vendar je treba to najprej razumeti. Stvari se ne sme jemati tako neresno, kot se to danes pogosto dogaja. Kajti vidite, stvari imajo globoke temelje, in danes so pomembna spoznanja, ne zgolj simpatije in antipatije, da bi pridobili uravnavanje v soodvisnosti, v katero je sedanje človeštvo tako tragično postavljeno. To so stvari, ki jih lahko tukaj še natančneje pretresamo; v javnih predavanjih so lahko le nakazane. Včeraj sem opozoril, kako nujno je, da tako imenovana duhovna veda prodre tudi v družbene in politične pojme. Kajti namen prizadevanj Amerike je vse mehanizirati, gnati vse v področje čistega naturalizma, kulturo Evrope postopno izbrisati s površja Zemlje. Drugače tudi ne more.

Samoumevno so to zemljepisni pojmi, ne ljudski. Le na Emersona je treba pomisliti, da bi vedeli, da tu ničesar ni mišljeno kot značilnost nekega ljudstva. Toda Emerson je bil docela evropsko izobražen in omikan človek. Kajne, gre vendar za dva nasprotna pola, ki se razvijeta.

Prav pod takšnimi vplivi, kot so bili označeni danes, se razvijejo ljudje kot Emerson, in sicer s tem, da celotno človeštvo postavijo nasproti dvojniku, ali si to razvijejo ljudje kot Woodrow Wilson, ki služijo dvojniku le za ogrinjalo, skozi katero na poseben način deluje dvojnik sam, saj gre v bistvu za utelešenje ameriške zemljepisne narave. Te stvari niso v zvezi s kakršnimi koli simpatijami ali antipatijami, niti s kakršnim koli strankarstvom; v zvezi so zgolj s spoznanji o globokem temelju tega, kar človek v življenju preživlja. Toda človeštvo bo deležno zelo malo blaginje, sreče in zveličanja, če si ne bo razjasnilo, kaj v stvareh pravzaprav deluje. In  danes je nadvse nujno, da se ponovno navežemo na marsikaj, kar je moralo biti porušeno oz. izločeno, da se je zgodil potrebni preobrat, kot je bila prekinitev poti v Ameriko. Človeka kot je Gallus, želim postaviti za simbol, kar lahko tukaj tolikokrat doživite in občutite. Za svoje delovanje si je bilo treba ustvariti primerna tla z varovalno ograjo, ki so jo postavili. Takšne stvari je treba razumeti.

Šele duhovna veda bo preskrbela resnično zgodovinsko razumevanje. Seveda se bodo predsodki kar vrstili. Kajti kako bi bilo mogoče drugače misliti, ko bi tudi spoznanja začela postajati strankarska! Eden od razlogov, zakaj so določene okultne bratovščine te stvari zadrževale, je bil povezan tudi s tem, kar sodi k strahopetnosti. To so počele za to, ker so spoznanja ljudem velikokrat neudobna, ne morejo postati splošno človeška, in še posebej ne tista, ki imajo zasnovo, da se zvežejo z zemljepisnimi izžarevanji.

Vprašanja javnega življenja bodo postopno že postala spoznavna vprašanja, izvzeta bodo iz atmosfere, v katero je danes stisnjena pretežna večina človeštva: iz gole sfere simpatij in antipatij. Zaradi učinkovitosti, vsekakor ne bodo razsojale in odločale večine. Toda ta učinkovitost bo lahko postala delujoča, le če se ljudje ne bodo s strahom odvrnili od tega, da v svojo zavest sprejmejo pomembne zadeve.

Tako kot sem danes tukaj govoril, kar od mene zahteva genius loci tega kraja, se vam je v posebnem primeru pokazalo, da za sedanjega človeka ni več dovolj poznati zgodovino, vzeti v roke šolsko knjigo, ki je v rabi, kajti tam se izkusi tista fable convenue (bajka, ki jo dogovorno priznavajo za resnico), ki jo danes imenujemo zgodovina. Kaj se potem pomembnega izkusi tam preko, zlasti o prometnih poteh, ki ležijo v zatemnjenih izvorih medicine, ki so še v prvih krščanskih stoletjih vodile iz Evrope v Ameriko? Toda kar se je zgodilo, ne preneha biti resnično, če ljudje kasneje to izbrišejo iz svoje zavesti, podobno noju, ki zarine glavo v pesek, češ da to, česar ni videl, ne obstaja. Še marsikaj drugega je skozi fable convenue, ki se ji reče zgodovina, za ljudi preprosto zastrto, marsikaj, kar je človeku sedanjosti v njegovem delovanju prav blizu. In še marsikaj drugega bo prišlo skozi duhovno vedo na dan o zgodovinskem poteku človeštva. Kajti ljudje hočejo biti poučeni o svojih lastnih usodah, o zvezi svojih duš z njihovim duhovnim razvojem. Veliko od tega, kar se je zgodovinsko izgubilo, bo lahko iz nezavednega dvignila šele duhovna veda. Sicer se bo moralo človeštvo zapreti, ostati nevedno glede zelo, zelo bližnjih stvari. Kljub temu, da je človek sedanjosti vendar o vsem poučevan (toda kako poučevan), si bo človeštvo o sedanjosti lahko zgradilo mnenje in sodbo le s stališča duhovne vede. Kajti sicer se bo  človeštvo danes (ja, z dolžnim spoštovanjem, se vedno reče, če izgovorimo kaj nespodobnega: z dolžnim spoštovanjem, kajne) v vseh zadevah, z dolžnim spoštovanjem, poučevalo iz časopisja; vendar ga bo časopisje tako poučevalo, da mu bo ravno bistveno, resnično, realno, tisto, za kar gre, ostalo prikrito.

Do te stopnje resničnega spoznanja človek že mora priti. Tudi to vsekakor ni nekaj, kar je  osebno ali neosebno usmerjeno proti tisku, ampak je to vsekakor mišljeno, kakor da je to v zvezi z sedanjimi delujočimi silami in ne more biti drugače. Vendar se morajo ljudje tega zavedati. Velika napaka je misliti, da je treba stvari kritizirati, namesto da jih le pravilno označimo. In za to tudi gre.

Danes vam poskušam dati sliko o vsakovrstnih delujočih spodbudah oz. impulzih, ki so v posameznem človeku in v celotnem človeštvu. Ne da bi se oziral na posamezne podrobnosti današnje vsebine, hočem skozi vrsto impulza, ki sem ga omenil, pred vsem priklicati občutek za to, kako naj bi bil človek pozoren na to, da je s svojim celotnim bitjem vstavljen v konkreten duhovni svet s konkretnimi duhovnimi bitji in konkretnimi duhovnimi silami. Ne gre le za naše vraščanje v svet, v katerega po smrti sami vstopimo, in kjer med smrtjo in ponovnim rojstvom živimo. Že med bivanjem tukaj v fizičnem svetu, lahko ta svet razumemo, le če hkrati razumemo duhovnega.

Medicina lahko obstaja, le če je duhovna veda. Kajti bolezni pridejo od duhovnega bitja, ki človeško telo le uporablja, da bi dosegel svoje namere, česar ne najde v kraju, ki mu ga je dodelilo modrosti polno kozmično vodstvo. To bitje se je temu vodstvu uprlo, kot sem vam pokazal; bitje, ki je pravzaprav ahrimansko-mefistovsko bitje v človeški naravi, ki se pred rojstvom v človeško telo naseli kot v svoje prebivališče, in ga zapusti le, ker smrti v svojih sedanjih okoliščinah ne more prenesti, in si smrti tudi ne more prisvojiti. Bolezni pridejo od delovanja tega bitja v človeku. Ko pri neki bolezni uporabimo zdravilo, je pomen tega ta, da je iz zunanjega sveta temu bitju dano, kar sicer išče v človeku. S tem ko vložim v človeško telo zdravilo, ko to ahrimansko-mefistolsko bitje deluje, mu dam nekaj drugega; ko temu bitju vržem v žrelo zdravilo, ga nekako pogladim, ga pomirim, pri tem se od človeka odpusti in je za določen čas zadovoljeno in potolaženo. Toda vse te stvari so na začetku. Medicina bo tako kot v starih časih ponovno spoznana kot duhovna veda.

Vsekakor bom moral v vas priklicati tudi občutke, da je nujno, ne le da si iz duhovne vede prisvojimo nekaj pojmov, ampak se v njih čutimo; kajti s tem se resnično hkrati čutimo v človeškem bitju. Danes je prišel čas, ko se zdi nekomu marsikaj, kakor da je spregledal, tudi na primer glede zunanje zgodovine, o kateri sem v Zϋrichu pred nekaj dnevi dokazal ali vsaj jasno pokazal, da ljudi ne obravnava zunanje, ampak je v resničnosti zasanjana, da jo nekdo razume, le če jo dojema iz sanj človeštva, in ne kot nekaj, kar se v zunanjem dejansko izvrši.

Najbrž nosite tudi naprej stvari o tisti sili, ki jo je človeštvo še premalo razumelo v tem, kar imenujemo antropozofsko gibanje. Toda to antropozofsko gibanje bo vendar v zvezi s tem, kar bo moralo v prihodnosti človeštvo voditi k zanj najpomembnejšemu. Večkrat smo se spomnili prispodobe, ki sem jo pogosto uporabil. Povsem pametni ljudje zunaj, razmišljajo: No, ti antropozofi, teozofi, so sekta z vsakovrstno umišljeno, neresnično vsebino, z vsakovrstnimi norostmi v glavi, s čimer se poučenemu in prosvetljenemu delu človeštva ni treba pečati! Oh, ta “prosvetljeni del človeštva” misli danes, in v času se ni bistveno spremenilo, podobno o teh podzemeljskih sektaških zakotnih skrivnih zborovanjih antropozofov in teozofov, kot so mislili odlični Rimljani, ko se je začelo razširjati krščanstvo. Le da so morali biti takrat kristjani resnično fizično skriti pod zemljo v katakombah, in so se zgoraj odigravale stvari, ki so jih imeli odlični Rimljani za edino pravilne. Umišljeni in neresnični kristjani so bili torej spodaj. Čez nekaj stoletij je bilo drugače. Rimska kultura je odletela in tisto, kar je bilo spodaj v katakombah, se je dvignilo. Kar je vladalo kulturi, se je odluščilo.

Takšne primerjave morajo krepiti našo moč; morajo se vživeti v naše duše, tako da iz njih črpamo moč, saj moramo vendar sami še delovati v majhnih krogih. Toda gibanje, ki bo skozi ta antropozofski tok označeno, mora razviti sile, ki se tudi resnično lahko dvignejo. Vsekakor najdejo zgoraj za svoja duhovna tla malo razumevanja.

Toda kljub temu se moramo vedno znova spomniti in pomisliti na to rimsko kulturo katakomb prvih kristjanov, ki je, kljub temu da je bila veliko bolj “podzemska” od današnjega antropozofskega gibanja, našla pot na površje. Mnogi v antropozofskem gibanju, ki so se morali poglobiti v spiritualne pojme, so vendar že našli možnost, da v sferi, v kateri se ti spiritualni pojmi, ki so tukaj modrost, razprostrejo kot svetloba, na to svetlobo zanesljivo računajo. In vedno znova smemo reči, kako so nam med članstvom, ki sodeluje pri antropozofskem gibanju, vedno enaki tako tisti, ki so tukaj v fizičnem svetu, kakor oni, ki so že onkraj v nadčutnem svetu, ki so že šli skozi vrata smrti in so danes že varuhi tega, kar je tukaj pridobljeno kot spiritualna modrost. Ljubi prijatelji, če se želimo resnično živo umestiti v pozitivnem antropozofskem gibanju, se moramo poglobiti v občutenje, da skozi to, kar je z nami realno povezano, sprejmemo konkreten pojem o duhovnem svetu. Ljubi prijatelji, preživljamo težke čase. Vemo, kako težko se bo prebiti skoznje. Kot se morajo izoblikovati okoliščine za naše skupno bivanje na fizičnem nivoju, ne glede na to, koliko časa bo moralo preteči, da se ponovno snidemo tukaj, dovolite da vam rečem, da nas kljub prostorski ločenosti združuje naša volja po skupnem čutenju in mišljenju, kar je vendar nujno za ohranjanje in krepitev naših duhovnoznanstvenih prizadevanj. V skupnem duhovnoznanstvenem stremljenju ostajamo nenehno povezani … (R. Steiner 1917)